Drago Cvetanovič | Cveto.si

Mojih 60

Mojih 60
april 16
01:31 2016

60! Niso leta. Do tja mi še manjka dobro desetletje. 60 tekem sodelujem s HZS in različnimi reprezentancami pod njenim okriljem. Na tekmi mlade reprezentance pred dnevi na Bledu sem začel preštevanje s šestico na prvem mestu, članska tekma, ki je sledila mladinski, pa je že bila 61. Ni veliko, ni pa tudi malo.

Sodelovanje s HZS se je pričelo pred štirimi leti. Na to me je danes spomnila fotografija spominov na Facebooku. Svetovno prvenstvo divizije I, skupina A, aprila leta 2012 v Ljubljani, je bil prvi preizkus zame, moje znanje in mojo tehniko. Prvič sem spremljal svetovno prvenstvo z neke druge strani, spoznal neke nove stvari  in se zabaval. Zakulisje prvenstva, delo z(a) reprezentanco in krovno organizacijo me je osvojilo.

Slika spominov - Raza me je spomnil na štiri leta z reprezentanti

Slika spominov – Raza me je spomnil na štiri leta z reprezentanti

Sledilo je nadaljevanje. Zadovoljil sem želje in okuse odgovornih in že čez pol leta nadaljeval s sodelovanjem na turnirju evropskega izziva v Ljubljani. Le mesec za tem sem bil že v Franciji, na svetovnem prvenstvu reprezentance do 20 let. Nov korak naprej, nove zanimive zgodbe, nove izkušnje. Francija je bila rezultatsko uspešno, ni me pa navdušila. Sploh kulinarično ne. Ampak sladki dogodki so šele sledili.

Februar 2013 je bil in je zame še vedno dogodek, ki ne bo pozabljen. Zgodil se je Vojens in kvalifikacije za Olimpijske igre. Dare Rupar je vodil medijsko službo, sam sem se zapodil v družbena omrežja in fotografijo. Uspeh na ledu je bil izreden in Slovenija je stopila korak naprej, šla je v Soči. Pred kvalifikacijami sem imel kar hudo tremo. Niti ne vem zakaj, ampak ko se je začelo zares, je vse steklo, kot mora. A še pred Sočijem je bilo potrebno opraviti nastop na elitnem merjenju moči v Stockholmu. Moja prva Elita. Stockholm. Ob tem, da navijam za naše Rise, zmage privoščim tudi Švedom. In sem se srečal z legendarnima Petrom Forsbergom in Nicklasom Lidströmom. In še kom, seveda, ampak ti dve imeni sta zame posebni.

Kapetan ga je v Stockholmu zabil tudi Kanadčanom

Kapetan ga je v Stockholmu zabil tudi Kanadčanom

Stockholm ni bil rezultatsko uspešen, ampak izkušnja je bila izredna. Dnevi so šli dalje, evropski izzivi doma in tudi drugje, so si sledili, sledilo pa je novo prvenstvo mlade reprezentance. Poljski Sanok se ni pričel najbolje. Nekako sem ostal brez hotelske sobe v hotelu slovenske reprezentance, pristal med Belorusi, na koncu pa dobil sobo v hotelu s sodniki. Ampak bil sem v centru mesta in ni mi manjkalo prav nič. Ob dobri družbi slovenskih navijačev in obstanku v skupini, je bilo poljskih dni kmalu konec.

Le dva meseca kasneje so se zgodile Olimpijske igre, Soči in prvi nastop slovenske reprezentance na hokejskem turnirju. Najboljši hokejisti vsega sveta so bili zbrani na enem mestu, Slovenija pa je porazila Slovaško in šokirala svet. Orosilo se je oko, nazdravilo se je zmagi in to v lokalu z imenom Ris. Spoznal sem zakaj so Olimpijske igre največji svetovni športni dogodek. Noro doživetje, nepozabno, dogodek zaradi katerega sem bil res ponosen, da sem lahko bil tam.

Soči

Soči

Bližal se je že nastop članov v Koreji. Tja nisem šel. Razlog je bil preprost – nerodnež si je polomil rebra in prvenstvo ter vrnitev Slovenije med hokejsko elito spremljal v slogu velikih slovenskih hokejskih strokovnjakov – iz kavča.  Zato pa sem šel ponovno z mlado reprezentanco na novo svetovno prvenstvo. To pot v Italijo, v Asiago. Očitno to mesto Slovencem ni naklonjeno. Dve leti pred tem je na prvenstvu v Asiagu izpadla reprezentanca do 18 let, takrat tudi reprezentanca do 20 let. In to ob dejstvu, da so mladi Risi osvojili še enkrat toliko točko kot lepo poprej v Sanoku. Je pa Asiago mesto sira, kar mi je zelo ugajalo.

Lanski maj je bil mesec elitnega nastopa v Ostravi. Pričakovanja so bila velika. Najmočnejša reprezentanca, ki jo je Slovenija kdajkoli uspela sestaviti,  je lovila obstanek med najboljšimi reprezentancami na svetu, a ji to ni uspelo. Grenak poraz so zagrenili še posamezniki na tribunah Čez Arene, ki so ta neuspeh proslavljali kot bi Slovencem uspelo nekaj velikega. Odstopil je selektor Kopitar in z veliko vprašanji smo se vračali domov.

Najboljši Risi v Ostravi

Najboljši Risi v Ostravi

Decembra bi moral potovati z reprezentanco do 20 let v Francijo, ampak nekoliko jo je zagodla kriza z begunci ter omejitev dopustov v moji službi. Pot sem moral odpovedati, kar pa mi ni bilo potrebno storiti začetek aprila. Spremljal sem tekme slovenskih hokejistk na prvenstvu na Bledu. Pa ne le naših hokejistk, ampak vseh reprezentanc na ženskem turnirju, saj sem bil v vlogi uradnega fotografa. Na veselje vseh reprezentanc, kot bi lahko povzel na reakcije in odzive.

In danes grem spremljati naše Rise v boju z Japonci, potem pa bo tu že torek, ko bo treba na pot, najprej na Madžarsko, nato pa naprej v Katovice, na Poljsko, na svetovno prvenstvo divizije I. Deseta večja akcija torej. Risi zmorejo in bojo dosegli cilj. Jaz pa sem cilje presegel že dolgo nazaj. In ves čas sem v tem kar sem delal tudi užival. In užival bom še naprej. Hokej je pač užitek. In zato je fino biti zraven.

Video

Jaz in HZS

some_text some_text some_text some_text some_text some_text some_text some_text