Drago Cvetanovič | Cveto.si

Spet smo med elito

maj 02
14:06 2016

Pa smo spet nazaj. Spet v elitnem tekmovanju. Risom je na zadnji tekmi uspelo premagati Avstrijo in jih potisniti močno po lestvici navzdol. Pred zadnjim dnem je bilo odprto ogromno opcij, po prvi tekmi petega tekmovalnega dne, pa jih je bilo že precej manj. Avstrija in Slovenija bi ob neodločenem izidu v rednem delu napredovali obe. Seveda če bi se dogodki v Eliti odvili v smeri, ko napredujeta dve reprezentanci. Poljaki so stiskali pesti za uspeh Avstrije, Italija je trepetala za našo zmago. Japonska je bila odpisana že dalj časa, Koreja pa šele po porazu proti Italiji.

Po prvi tekmi dneva sem na novinarski tribuni padel v klepet z avstrijskimi novinarji. Bili so zadovoljni, saj jim je zmaga Italije prinašala možnost za napredovanje že ob osvojeni točki proti Sloveniji. Nihče od avstrijskih novinarjev sploh ni omenjal možnosti zmage njihove reprezentance nad Risi, saj so bili naši severni sosedi za njihove medije veliko razočaranje in so se čudili, da so sploh v igri za napredovanje. Zato so me tako malo okoli ovinkov spraševali, če bi bili Risi pripravljeni oddati točko in kako dobro bi to bilo. Daleč od tega, da bi imel moč odločati o igri slovenske reprezentance, ampak tudi če bi imel, bi bil moj odgovor enak, kot je bil – mi ne damo nič, mi bomo vzeli zmago.

Risi so vzeli po kar so prišli

Risi so vzeli po kar so prišli

In smo jo res. Bitka na ledu je bila trda, groba, prava moška. Avstrija je bolje začela in vodila, Slovenija je hitro ujela nasprotnika in že v prvem delu izenačila, da bi nato v drugem pokazala več od nasprotnika in tudi povedla. V tem delu so Risi ostali brez Andreja Hebarja, ki je po grobem naletu obležal, zaradi udarca v glavo pa kasneje ni več zaigral. Pet minut igre z igralcem več, ki so sledile poškodbi “Hebija”, je bilo odločilno. Ken Ograjenšek je malo pred iztekom pete minute kazni zadel za vodstvo, kasneje se je izkazalo da tudi za zmago.

Tekma z Avstrijo je bila polna vsega

Tekma z Avstrijo je bila polna vsega

Zadnja tretjina je bila tretjina igre živcev. Napeto je bilo vseh 20 minut. Risi so imeli v rokah izid, ki jim je povsem odgovarjal. Odgovarjal je tudi Italiji, ki je stiskala pesti za uspeh Slovencev. Po drugi strani so Avstrijci kar malo brezglavo poskušali v napadih presenetiti zanesljivega Krošlja, malo na silo poskušali preobrniti izid sebi in tudi Poljakom v prid. Ampak ni šlo. Poškodba rame pri Sabahudinu Kovačeviču po še enem avstrijskem naletu ni pomenila nič dobrega za obrambo Slovenije, ampak je Risom uspelo hitro strniti vrste in ubraniti prednost. Na koncu so naši severni sosedi napadli s šestimi napadalci, Slovenija se je branila in ubranila s štirimi branilci. Zmaga je pomenila zanesljivo prvo mesto in veselje med Risi, v njihovem vodstvu in seveda med slovenskimi navijači. Zmaga v zadnji tekmi je pomenila zmago tudi na svetovnem prvenstvu divizije I, skupine A.

Zlato Risom

Zlato Risom

Po zadnji tekmi turnirja, kjer je Poljska napolnila mrežo Japonske, se je pričela tudi zaključna slovesnost. Poljska je osvojila bronaste medalje, Italija srebrne in upa na ugoden razplet na svetovnem prvenstvu elitne divizije, zlato pa je pripadel Sloveniji. Za najkoristnejšega igralca je bil izbran kapetan slovenske vrste Jan Urbas, med najboljšo šesterico na prvenstvu pa je bil še vratar Gašper Krošelj in branilec Sabahudin Kovačevič. Slovenska reprezentanca in tudi posamezniki so na vrhu ali tik pod vrhom posameznih statističnih lestvic, kar le dokazuje moč Slovenije na tem prvenstvu. Torej zasluženo nazaj v elitno tekmovanje.

Mojih nalog na prvenstvu je bilo več, več kot kdajkoli prej. Fotografije, poročila s tekem, videoizjave, sodelovanje z mediji in še kakšna stvar mimogrede. Dan je bil zapolnjen, ampak na prvenstvu je bila tudi novinarska ekipa slovenskih medijev usmerjena v uspeh slovenske reprezentance, ne v iskanje negativnega in napihovanje tega. Zato je bilo delati veliko bolj sproščeno in produktivno. Bilo je zanimivo. Sam se s tem ne ukvarjam profesionalno, verjetno ni bilo vse vedno na pravem mestu in ob pravem času. Poskušal sem delati tako, kot sva delala z Daretom Ruparjem, samo Dare je pač mojster tega poklica, jaz delam po nekem občutku. Bi pa tako izkušnjo privoščil vsem, ki se v slovenskih hokejskih klubih trudijo kot prostovoljci. S hokejisti sem doživel toliko lepega, bil na vseh večjih dogodkih v zadnjem času in tega z denarjem ne moreš kupiti. Je pa to verjetno tudi nagrada za delo v klubu in če sem se sam znašel v tem, zakaj se ne bi še kdo. Občutiti moč svetovnega prvenstva kot dogodka je vseeno nekaj drugega. In zame je delo v reprezentanci velika čast.

Gašper Krošelj je v obup spravljal nasprotnike Slovenije, mene pa razveselil z dresom

Gašper Krošelj je v obup spravljal nasprotnike Slovenije, mene pa razveselil z dresom

Seveda so take akcije tudi zame, kot zbiratelja, še kako zanimive. Nekaj sem dal in nekaj naprosil za tradicionalno jeseniško dobrodelno dražbo, ki jo že leta vodi Fikret Avdič Fičo, nekaj pa sem dobil za mojo kolekcijo. Dobiti reprezentančni dres s številko 22 je bilo zame težko. Marcel Rodman, ki nosi to številko na dresu, je imel vse že v naprej oddano in bil sem nekako na ne vem točno katerem mestu v čakalni vrsti. Sem pa precej vezan na to številko in razen reprezentančnega dresa Elvis Bešlagiča v moji kolekciji “game worn” reprezentančnega dresa #22 ni. Anže Ropret, ki je letos nosil to številko, je imel precej manj čakalne vrste in že pred prvim uradnim fotografiranjem sva se dogovorila za dres. Odlično, novo hokejsko ime med dresi in “dvaindvajsetka” z risom v kolekciji. Skozi prvenstvo sem ujel še Kroleta. Gašper Krošelj, najboljši vratar prvenstva, se je odločil posloviti od enega od dresov in mi po koncu dal modro izvedbo reprezentančnega dresa. Anže je dal belega in s tem je kolekcija popolna. Super fanta, še enkrat hvala.

Anže Ropret je prispeval belo #22 v mojo kolekcijo

Anže Ropret je prispeval belo #22 v mojo kolekcijo

Pot domov je bila kar dolga, vendar je dokaj hitro minila. Risi so polni raznih fint, ko so sproščeni, pa je to še toliko bolj izrazito. Zato smeha ni manjkalo. Res je, da sem močno pogrešal Tomaža Razingarja, ki je zmeraj znal ušpičiti marsikaj, pa Žigo Pavlina, ki je bil vedno pripravljen ustrelit kakšno “prijateljsko”, ampak nasmejal sem se tudi drugim. Spet je bilo vse nekako v tistem rangu, ko sem samemu sebi “fouš, da s’m zrav’n”. Kdo bi vedel, mogoče pa še kdaj ujamem kakšno prvenstvo.

Del reprezentance - zame prava čast (foto: Miroslav Ring)

Del reprezentance – zame prava čast (foto: Miroslav Ring)

Video

Jaz in HZS

some_text some_text some_text some_text some_text some_text some_text some_text