Drago Cvetanovič | Cveto.si

Spomini na 2015

Spomini na 2015
januar 02
17:48 2016

Čas leti. Prav res. 2015 je zdirjal mimo, dogodki, ki so ga zaznamovali pa ostajajo spomin. Lepi in manj lepi, ampak ljudje smo narejeni tako, da se najraje spomnimo tistega lepega, tisto manj lepo pa nekako potisnemo v stran. Še eno leto več sem “prekorakal” s fotoaparatom za vratom, ujel to in ono, večinoma sem se posvečal dogodkom na ledu, ujel pa še kaj drugega. Mnogo tega je šlo v svet, marsikaj pa tudi ne. Ampak fotografija je bila del mene v preteklem letu in skozi fotografije bom sestavil eno kratko inventuro minulih 365 dni.

Z repki naokoli

Trije kasmatinci, ki so del družine, skrbijo, da ne posedam pred računalnikom in ne buljim v TV v nedogled. No, TV gledam zelo malo, političnih laži sem se najedel že zdavnaj, obsedenec s filmi nisem, šport pa še zmeraj najraje gledam v živo. Sprehodi s psi pa pripeljejo marsikam. Narava ti postreže z neštetimi odtenki barv in dogodkov. In če je fotoaparat pri roki, se lahko ujame veliko zanimivega. In tako je nastala tudi fotografija race v letu, natančneje ravno pred pristankom na robu jezera. Tam jo je čakala pest koruze, ki smo jo prinesli. Zato se za bližino objektiva kaj veliko ni brigala.

Raca v pristajanju

Raca v pristajanju

Psi so zakon

Psi so neverjetni, prijatelji za vedno, pa še zabavati znajo svoje lastnike. Vlažen smrček in par prijaznih oči prinese mir lastniku, odžene skrbi in poskrbi za nasmeh tudi na koncu težkega dne. Zato jih imamo v družini tri, take zavržene, nekomu odvečne mešančke, ki pa niso nič manj prijatelji, kot tisti čistokrvni. Kaj hitro se lahko naredi, da bi /bo še kakšen postal del naše družine. Od kar imamo doma tudi psa z veliko osnovo v border colliju, me zanima tudi kaj ti psi radi delajo. In zelo radi dirjajo, skačejo in se borijo z ovirami. Polni so energije in vedno pripravljeni na sprehod. Agility jim je pisan na kožo. Šel sem na eno tako tekmovanje in nastalo je mnogo raznoraznih fotografij. Užitek pri premagovanju ovir je dirka le za lastnika, pes uživa po svoje. Ti kosmatinci letijo preko in skozi ovire. Težko je bilo izbrati najfotografijo.

It's a bird... It's a plane... It's Border collie

It’s a bird… It’s a plane… It’s Border collie

Avtomobili in šport

Če sem v letu 2014 izkoristil možnost in si dirko formule 1 ogledal kot akreditiran fotograf, sem si lansko dirkanje v Spielbergu ogledal kot gledalec. Zato sem lahko pogledal še vse tisto, česar si kot fotograf leto prej nisem uspel. Leta 1994, točneje 1. maja, je na dirki v Imoli umrl eden največjih v tem športu, Ayrton Senna da Silva. Bil je dirkač v vsem pomenu te besede. Pri njem je bila edina taktika to, da je v vsakem krogu posebej vozil hitreje od svojih nasprotnikov. Užitek ga je bilo gledati vsak krog posebej, kot navijač pa me je vedno nervozno treslo, ali bo prišel cel v cilj. Tudi ob minuti in več prednosti na stezi Ayrton ni spuščal stopalke za plin. Dirkal je od začetka do konca. Zato je bil poseben, izjemen in za mnoge največji. In zato je bilo lepo stopiti blizu dirkalniku, ki ga je Ayrton vozil leta 1986. Gre za JPS Lotus 98T, s katerim je v tisti sezoni osvojil dva zmagi (VN Španija in VN ZDA), skupaj pa je osvojil četrto mesto. Takrat so bili dirkalniki še lepi in glasni in precej težje vozni kot današnji. Senna je to znal, žal pa je bilo zanj usodno igračkanje inženirjev z volansko gredjo. Ayrton, slava ti!

JPS Lotus T98 Ayrton Senna

JPS Lotus T98 Ayrton Senna iz leta 1986

Tudi sam rad vozim hitre in močne avtomobile. Marsikaj sem že imel priložnost voziti, sem pa ljubitelj znamke BMW. Zato ni nič čudnega, da so na dvorišču trije jekleni konjički te bavarske tovarne. In tako kot velja za pse, velja tudi za “Bavarce”. Hitro bi se našel prostor še za kakšnega. Septembra sem dobil priložnost voziti nekaj novega v paleti vozil znamke BMW. Avto aktiv mi je v uporabo odstopil mali “dirkalnik”, BMW serije 2 coupe z oznako M235i. M veliko pove, ko sem pa enkrat sedel v ta mali čudoviti coupe, sem navdušeno vriskal in zelo zelo težko sem ga vrnil avtohiši. A o občutkih sem že pisal na svoji strani. Tako zver bi z veseljem imel doma, realnost pa dovoli nekaj manj dirkaškega iz ponudbe vozil BMW. Seveda ni šlo brez fotografije.

Mala zver nedolžnega izgleda

Mala zver nedolžnega izgleda

Podmežakla, hram jeseniškega športa

Kaj vse nam je pripravila naša športna dama. Mnogo veselja, mnogo zmag, kakšno grenko razočaranje, pa še kaj. Neštete hokejske tekme sem si ogledal v našem športnem hramu, najprej kot navijač, zadnjih 10 let pa s fotoaparatom spremljam hokejske obračune. Fotografija dela dvorane Podmežakla je nastala bolj naključno, na koncu fotografiranja s člansko ekipo Jesenic za letošnji koledar, zato je dodan fotofilter, česar v svojih fotografijah niti nočem uporabljati. Najlepša fotografija je tista, ki pride iz aparata, ne iz photoshopa. Ampak vseeno, dvorana v rdečem odsevu je srce Jesenic.

Dvorana Podmežakla, ledena dama

Dvorana Podmežakla, ledena dama

In eden tistih dogodkov, ko se je v Podmežakli rajalo in veselilo, ko so tekle solze sreče, se je zgodil aprila. Pa bom še jaz napisal tako, kot so napisali skoraj vsi mediji pri nas. Amaterska ekipa Jesenic je v finalu državnega prvenstva v hokeju na ledu premagala profesionalno ekipo Olimpije. Ampak, … v bitkah Jesenic in Olimpije ni amaterjev, ni profesionalcev, je dvoboj rdečih in zelenih. Zmago odnese tisti, ki si jo bolj želi in ki je nanjo bolje pripravljen. Je pa nekaj drugega res. Zgodilo se je nekaj, v kar smo pred preteklo sezono verjeli le redki, naslov Jesenic pa je bil še kako zaslužen. Prvi za nov klub, uradno 33. za jeseniški hokej. Veliko trenutkov veselja je bilo ujetih v moj objektiv iz štirih dvobojev finala državnega prvenstva, ampak … trenutek odločitve je še vedno tisti, ki pri meni šteje največ. Damir Ejup je postavil piko na i lepi hokejski zgodbi in veselje ob njegovem golu je še danes prisotno. Zato tudi ta fotografija le delček po tem, ko je Damir odločil prvenstvo.

Damir Ejup in pika na i

Damir Ejup in pika na i

Ampak vrnitev na stara pota slave bo še dolga, zahtevna, trnova. En naslov je premalo. Kriza je dodobra stresla jeseniški hokej. Marsikaj je treba še spremeniti, dvigniti na višji nivo, vrniti hokej v vsakdan Jeseničanov. Zato je treba usmerjeno in trdo delati že pri najmlajših. Pri tistih, ki jim še starši zavezujejo drsalke. Jesenice so bile hokejsko mesto in take naj tudi ostanejo. Vemo pa, da brez rivala ves trud ne pomeni kaj dosti. Rabimo eni druge, drug drugemu smo si najboljši sponzor. Ljubezni si nismo nikdar izrekali, spoštovati pa se moramo. Že zaradi vsega preteklega. In zaradi vsega, kar bi radi v prihodnje. In malčka na fotografiji sta naša hokejska prihodnost, neka garancija za hokej. Naj bo boj, naj bo bitka, če se bosta fantiča borila tudi med člansko konkurenco, bo to največja zmaga. Zato navijam za oba!

Malčka prihodnosti

Malčka prihodnosti

Leto slovesov

Precej športnikov je lani oznanilo svoj športni pokoj. Nekateri pa so samo zapustili svoj šport, tiho, brez pompa, brez slovesa. Eden takih je Peter Bizalj. Mlad jeseniški napadalec, ki ga spremljam že zelo dolgo. Peter je bil eden tistih svetlih prihodnosti Jesenic. Imel je znanje, tehniko, hitrost, voljo, spoštovanje doma in pri nasprotnikih, pa tudi med trenerji. V tujini je bil eno leto, pa so ga čakali odprtih rok da se vrne. Ampak želel je biti doma. In to v času, ko je jeseniškemu hokeju kazalo zelo slabo. Kmalu je bilo videti, da Pero ni več pravi. Poškodbe so se vrstile vsako sezono, prišel je otrok in poroka. In slovo z ledenih ploskev. Imel sem čast fotografirati Perotovo poroko, ampak meni in še komu bo ostal v spominu kot hokejist v rdečem. Z desetico na hrbtu. Dres, ki je ena mojih tarč v prihodnje, dres, ki si ga želim v svoji zbirki.

Peter Bizalj na svoji zadnji tekmi v finalu DP

Peter Bizalj na svoji zadnji tekmi v finalu DP

Bolj odmeven je bil odhod Tomaža Razingarja. Raza, rdeči 9, kapetan slovenske hokejske reprezentance, je svoje slovo pripravil na dan samih devetk. 9. 9. ob 9.09 je Tomaž pričel svojo tiskovno konferenco in se poslovil kot igralec. Njegova športna pot je bila uspešna, posebna, sam pa je poudaril, da bi bila lahko še uspešnejša, če ne bi bil tako navezan na Jesenice. Na te Jesenice, ki so ga tako grdo in zahrbtno odpustile. Bilo mi je v čast, da sem lahko v živo spremljal besede enega največjih sinov Podmežakle, enega tvorcev reprezentančne pravljice in, kot je znal reči dr. Andrej Stare, velemojstra hokejske igre. Toliko lepih stvari je vezanih na ime Tomaž Razingar, tiskovna konferenca pa je bila čustvena zanj in tudi za nas na nasprotni strani. Imel sem čast v živo spremljati njegovo zadnjo tekmo v dresu reprezentance na svetovnem prvenstvu v Ostravi. Hvala Tomaž!

Raza se je poslovil od aktivnega igranja hokeja

Raza se je poslovil od aktivnega igranja hokeja

Delo z(a) reprezentanco

Že kar nekaj časa sodelujem s HZS in slovenskimi hokejskimi reprezentancami. To delo je nekaj posebnega, drugačen od dogodkov na klubskem nivoju. Do sedaj sem sodeloval pri 54 nastopih reprezentanc in v Ostravi tudi dobil dres s to številko. Poseben občutek je delati z in za Rise, govoriti z njimi, se družiti z njimi, pa srečevati člane drugih reprezentanc, se pogovarjati s kom iz nasprotnega tabora in videti ter doživeti ves direndaj svetovnih prvenstev, pa tudi nastopov na raznih turnirjih ali posameznih tekmah. Zanimivo je srečati velike hokejske legende, pa vrhunske igralce, ki se še vedno podijo po NHL ali po ledenih ploskvah najmočnejših evropskih lig. Na svetovnih prvenstvih velja, da lahko vstopiš le tam, le v tiste dele dvorane, kamor ti akreditacija dovoli. Kot član reprezentance sem tako hodil po hodnikih ČEZ Arene z vsemi ostalimi športniki, zavil pa sem tudi v našo garderobo. Naredil sem si fotografijo za spomin.

GarderobaSLO

Pa vendar …

Veliko sem ovekovečil s fotoaparatom, imel čast potovati v Soči, pa v Stockholm in Ostravo na elitni svetovni hokejski prvenstvi. Tudi z mladimi reprezentancami sem se podil po Evropi in užival v meni najljubšem športu. Ampak nikdar ne bom pozabil danski Vojens. Tam se je zgodil meni najljubši hokejski trenutek in to je uvrstitev na olimpijske igre. In na ta dogodek je še vedno vezana tudi fotografija, za katero trdim, da je moja najboljša. Nastala je takoj po zmagi nad Dansko, v mix coni, kjer sva z Daretom Ruparjem pripravljala intervjuje. Pod to fotografijo sem takrat napisal: “Najboljša fotka, ki sem jo kdaj naredil. Ko veliki fantje zajočejo. Pove vse. O želji, o trudu, o prelitem znoju in krvi, o velikem uspehu, o tem, da se nikoli ne smemo predati. O tem, da samo veliki sežejo med zvezde. Točno o tem … o fantu, ki je upal sanjati in sedaj živi svoje sanje. 23 takih zgodb se je včeraj zlilo v eno. Fuck je dobr bit tle !!!!”

Moja najbolj uspela fotografija

Moja najbolj uspela fotografija

No, to je bilo moje leto 2015 na kratko. Sestavljamo že mozaik leta 2016, kakšen bo pa bo prinesel čas. Srečno v 2016 vsem, ki prebirate to.

Video

Jaz in HZS

some_text some_text some_text some_text some_text some_text some_text some_text